Dopolnitev dvorišča na Waldorfski šoli Maribor

Nekje med poletjem, na sončnem Gaju, je padla ideja. Združene moči, sodelovanje in energija so stvari s katerimi je možno premikati gore.

No, mi slednjih nismo, smo pa dodali delček živosti dvorišču Waldorfske šole Maribor. Vsak je prinesel kaj uporabnega za recikliranje in uporabo ter največ, kar lahko kdo da - svoj čas.

Dodali smo nekaj zaobljenih poličk, kakšno klopco, ustvarili visoke grede, zabili štedilnik in poličke za kuhinjico, zasadili rože, zelišča, pripravili žico za vzpenjajoče rastline, ki bodo tvorile živo streho za senco, pometli dvorišče ter tam pustili veliko pozitivne energije, ki bo male šolarje in učitelje pričakala na ponedeljkov prvi šolski dan.

Naj bo vaše šolsko leto, tako polno moči, veselja in energije, kot sta bila naša dva dneva v ustvarjanju.

Hvala vam za priložnost in vam ki smo ustvarjali ;)

Hvaležnost

Trenutki in poti, ki ti jih podari življenje so včasih tam, kjer najmanj pričakuješ. Kot da se vsebina včasih preliva čez rob. A veš,da lahko vedno točiš in točiš iz neizčrpnega vrelca.

Neskončno sem vam hvaležna za vsak trenutek, nasmeh, vsako noto, objem, vsak korak in dih <3

Gostje na planetu Zemlja

Želim vse dobro ljudem na poplavljenih območjih in ljudem, ki so jim v pomoč...
Kakor je voda čarobna, kakor nam daje življenje… tako nam kaže moč in svojo veličino. 

Ljudje v hrupu današnjega sveta ne znamo prisluhniti radostim in veličini, da bi zmogli ceniti vodo. Vodo, ki je življenje. Ceniti planet, gozdove, zrak in zemljo, ki nam daje vse kar potrebujemo, vsa bitja in živali, ki letajo po zraku, ki hodijo po zemlji in ki živijo v zemlji. Sonce, dež, mavrico, meglo… Vse je tako samo po sebi umevno. Vse je, ker mora biti, ker »pač tako je«.

Zemlja, voda, sonce, vetrovi vladajo na našem planetu. Mogočni so! Se jim res lahko postavi po robu človek? Je res prav, da se človek obnaša kot da je samo to, kot da je vse neskončno, kot da je ta trenutek vse njegovo? Da lahko omejuje, izsušuje, oblikuje, zaliva, preusmerja in uničuje?

Da, podarjeno mu je,  v celoti, kot raj… da ga zemlja hrani, sonce greje, voda da ga živi… A dano mu je, da vzame kolikor potrebuje, ostalo pa pusti. Z rahlo zadržanostjo, spoštovanjem… kot gost pri polno obloženi mizi. Na obisku smo, pridejo še drugi...

O veliki repi

Se spomni kdo "tavrhov" ;) No, mi smo kot otroci mnogokrat odšli na "tavrh" k babici ali botrci kjer smo pomagali pri raznih opravilih na kmetiji. Spomnim se,kako sva s starejšim bratom delala plane, kateri bo pojedel več buhteljnov, ki jih je babica vedno spekla na dan siliranja koruze (siliranje pomeni, ko se strojno reže koruza in se jo spravlja v silose za krmo živalim.) Buhteljni so napihnjeni kruhki z veeeliko domače slivove marmelade :P Če se dobro spomnim, sem imela siliranje kuruze najraje, najmanj pa pobiranje krompirja. Nekaj časa je bilo sicer še luštno na vseh štirih brskati po zemlji, saj smo včasih našli gnezdo majhnim mišk, včasih si prst namočil v gnil krompir, najraje pa smo iskali različne oblike krompirjev. Od srčkov, dvojčkov in vseh domišljijskih podob, ki jih ustvari narava.  Plačilo... hmmmm se ne spomnim. Gotovo je bilo primerno temu, koliko smo naredili ;) Kakšen tolar za sladoled od botrce, kakšne smokije od babice in čokolado iz Avstrije od dedka ;) A druženje, smeh in igrivost so bili neprecenljivi.

V soboto sem ponovno izkusila en tak čudovit blaten "tavrh". Zemlja je razmočena in že ko si stopil na njivo, so se noge pogrezale in čevlji so kar naenkrat postali težki in veliki. Pulili smo repo :) Odlična telovadba v naravi ;) Taaako veliko repo, ki je jaz še nisem videla. In najboljše je plačilo :) Dobila sem štiri velike košare bele repe, ki bo šla v kisanje, nekaj pa je bomo pohrustali kar sproti. Jaz jo obožujem. Surovo v solati, podušeno kar tako ali v joti, pa »bujto« naravnost iz Goričkega…

Ob tem pa sem se spomnila še na pravljico iz otroštva, O veliki repi :)

Ilustracija Maše Kozjek, O veliki repi, Ruska ljudska pravljica. Vir forke

Urnik prostega časa

Opažam, da želim početi še toliko reči, da se želim naučiti še toliko stvari, da bolj ko se odkrivajo nova obzorja, vedno bolj se pojavljajo želje po novem učenju. Pojavi se vprašanje, kam dati v urnik. Če bi si naredila urnik prostega časa, bi lahko tja stlačila, tiste naj naj ljubše. A pa je to potem še vedno prosti čas ;) Če počnem nekaj kar res rada delam, je to potem prosti čas. Ali pa takrat ko ležim na travniku in gledam v nebo… ja, tisto je res prosti čas.

Imela sem že obdobje, ko sem si želela, da bi bolj zapolnila moj čas. Da bi ga predvsem koristneje uporabila. Moj čas namreč. Zdaj je poln aktivnosti, druženja, odkrivanja novega, učenja, ustvarjanja, nečesa kar še ne vem… Všeč mi je in še vedno lahko odtrgam delček časa. Čisto zame…  .

Piramide, jesen in novi začetki

Piramide v Bosni… ja, sliši se neverjetno. Tudi meni se je. Ker sem obiskala Egipt in so tam bile najmogočnejše in z največjimi kamni in sploh... Zdi se neverjetno, ko so nam povedali, da so jih gradili 22 let. Da najtežji kamni tehtajo tudi 21 ton in da so jih pripeljali iz oddaljenega južnega dela Egipta.

        Plato Giza, Cairo 2009

In potem se v Ljubljani znajde človek, ki trdi, da je največja v Bosni, v Visokem. In da piramide v Egiptu, ljudje z takratnim orodjem, znanjem in po teoriji ki nam jo podajajo niso mogli izgraditi. Da bi z današnjo tehnologijo piramidne bloke izrezovali 80 let. Oni bi pa naj z bakrenimi pilami, ki tiste kamne le popraskajo izdelali ogromne kamnite bloke. Na vsaki 2 uri en nekaj tonski blok, samo za oblikovanje… kje je še "sestavljanje piramide". Znanstveniki so naredili poizkus in po takratni teoriji izdelali splav, ter nanj postavili več tonski kamen… potonila sta – oba.

Tako je človek, dr. Semir Osmanagič potonil tudi del moje teorije in prepričanja. V meni je zbudil željo da začnem na novo. Na novo, mojo pot lastnega raziskovanja. In smo šli v Bosno…

Bili so jesenski dnevi, ki zame vedno prestavljajo vonj po novem.. včasih po knjigah in zvezkih, novih krajih, novih teorijah... a letos po novem ustvarjanju in učenju na drugačen način. Pa seveda po novem blogu. Da bo vse na kupu ;) Od fotografiranja, ustvarjanja, receptov in še česa kar me preseneti.

Ja, spremenilo je mojo pot. Hvaležna sem.

       Visoko, Bosna, 2011