O veliki repi

Se spomni kdo "tavrhov" ;) No, mi smo kot otroci mnogokrat odšli na "tavrh" k babici ali botrci kjer smo pomagali pri raznih opravilih na kmetiji. Spomnim se,kako sva s starejšim bratom delala plane, kateri bo pojedel več buhteljnov, ki jih je babica vedno spekla na dan siliranja koruze (siliranje pomeni, ko se strojno reže koruza in se jo spravlja v silose za krmo živalim.) Buhteljni so napihnjeni kruhki z veeeliko domače slivove marmelade :P Če se dobro spomnim, sem imela siliranje kuruze najraje, najmanj pa pobiranje krompirja. Nekaj časa je bilo sicer še luštno na vseh štirih brskati po zemlji, saj smo včasih našli gnezdo majhnim mišk, včasih si prst namočil v gnil krompir, najraje pa smo iskali različne oblike krompirjev. Od srčkov, dvojčkov in vseh domišljijskih podob, ki jih ustvari narava.  Plačilo... hmmmm se ne spomnim. Gotovo je bilo primerno temu, koliko smo naredili ;) Kakšen tolar za sladoled od botrce, kakšne smokije od babice in čokolado iz Avstrije od dedka ;) A druženje, smeh in igrivost so bili neprecenljivi.

V soboto sem ponovno izkusila en tak čudovit blaten "tavrh". Zemlja je razmočena in že ko si stopil na njivo, so se noge pogrezale in čevlji so kar naenkrat postali težki in veliki. Pulili smo repo :) Odlična telovadba v naravi ;) Taaako veliko repo, ki je jaz še nisem videla. In najboljše je plačilo :) Dobila sem štiri velike košare bele repe, ki bo šla v kisanje, nekaj pa je bomo pohrustali kar sproti. Jaz jo obožujem. Surovo v solati, podušeno kar tako ali v joti, pa »bujto« naravnost iz Goričkega…

Ob tem pa sem se spomnila še na pravljico iz otroštva, O veliki repi :)

Ilustracija Maše Kozjek, O veliki repi, Ruska ljudska pravljica. Vir forke