Testiranje mavričnih gumbkov

Lani, se je pri ustvarjanju gumbkov porodila mavrična ideja. Posebno barvo k temu je dodala tudi Eko Vila. Meni draga prijateljica, kajti njena energija je tako eko in mavrična da zmore marsikaj. Pomaga si tudi z vilinskim prahom, ki pa je okužil še mene in zgodi se, da domišljija nima meja :)

Tako je beseda rodila idejo in ideja se je realizirala. Najprej so bile kocke barvne mase. Potem so nastali gumbki, potem so se gumbki zlagali, mešali, skrivali, vrteli... in nastalo je še nekaj. Nekaj za pisan otroški svet domišljije.

Pridni pomočniki so moje ideje testirali, oblikovali in izklesali. Hvala vam!

Več pa kmalu :)

Medenjaki po moje iz pirine moke

Praznični čas, december in tukaj ne sme manjkati cimet, pomaranče in seveda medenjaki. Da pa bodo res po moje, morajo biti brez sladkorja in seveda iz pirine moke. Spodaj vam ponujam ravno takšne :)

Sestavine:

6 žlič medu

2 jajci

1,5 čajne žličke sode bikarbone

5 g mletega cimeta

5 g mletih klinčkov

0,5 žlice ruma

malo naribanega ingverjevega korena

2 žlici pomarančnega soka

15 dag SunStevie (SugarSweet)

Vse sestavine premešamo in pustimo na toplem stati skozi noč.

Drugi dan k masi dodamo:

15 dag mletih mandljev (lahko so tudi lešniki, orehi)

30 dag pirine polnozrnate moke

10 dag ržene moke

Testo zgnetemo in iz njega oblikujemo kroglice. Lahko ga razvaljamo in izrežemo modelčke.

Pečemo jih 10 minut pri temperaturi 180°C. Ko jih vzamemo iz pečice, jih damo v odprto posodo za piškote ter jih pokrijemo s krpo.

Sama sem jih po vrhu namočila še v presno čokolado :)

"Kdor hoče videti, mora gledati s srcem"

Včasih se odpravim k bližnjemu jezeru. Mnogokrat sem že bila tam, a so dnevi ko je ta kraj nekaj posebnega. So dnevi, ko se zdi, da se prikažejo nove slike. Že res da se spreminja vreme, iz jeseni preide v zimo a tisti pravi pomen dajemo mi. Kako stvari vidimo. Že Mali Princ je dejal nekako takole.. »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem, bistvo je očem nevidno.«

Danes je bil zagotovo eden tistih dni, ko te narava »prisili« da odložiš svoj nahrbtnik in preprosto si…

Z vami delim nekaj utrinkov iz Trojiškega jezera.

Snežaki iz lesenih perlic

Ni sicer zapadel čisto prvi sneg letošnjo zimo, je bil pa tista nedelja... hladen dan na toplem, ko skozi okno gledaš kako padajo snežinke... brez obveznosti brez želja, v odlični družbi barv, vrvic, z lesenimi perlami in čopiči. Če dodam še malo bleščic, lahko ustvarim snežake ;) Na toplem :)

In se je začelo. Z akrilnimi barvami, sem pobarvala lesene kroglice, posula z bleščicami, narisala nasmeh , dodala še trakec in snežaki so pripravljeni, da počakajo na svojo smrekco :)

Metina torta

Pogledam seznam in mimo skoraj cel november brez objave. Kje naj začnem... 

Že vem! Osredotočila se bom na zaključek poplavnega novembra, prehlada, retrogradnega Merkurja, pa luninega mrka, pa demonstracij, pa nekih koncev, oz novih začetkov  :)

Neverjetno toplo vreme konec novembra, ponuja prednost, da lahko na vrtu še zmeraj obiram sveža zelišča. Zrasel je velik grm melise, ki mi jo je spomladi podarila prijateljica Andreja. Andreja hvala za dragoceno drobno koreninico. Sedaj sem bogatejša za kar nekaj lončkov posušene za čaj, pripravila pa sem tudi slastno presno, metino torto - že večkrat in ta vikend sem moje najdražje ponovno razvajala z njo - seveda tudi sebe ;)

Moja sicer nikoli ni tako lepa, kot tale njihova original na sliki, a dvomim, da je zaradi tega kaj manj okusna ;) Nisem se še dovolj potrudila, da bi v mešalniku res na fino zmiksala indijske oreščke. Naslednjič bom poskušala suhe zmleti v kavnem mlinčku ter jih potem namočiti, da bo res fina krema.

Original recept, je na strani Ekologičen, link TUKAJ! Prirediš malo po svoje, po potrebi ;)

Torta - brez cukra, moke, mleka... Samo slastna, osvežujoča, posebna in zdrava :)

Gostje na planetu Zemlja

Želim vse dobro ljudem na poplavljenih območjih in ljudem, ki so jim v pomoč...
Kakor je voda čarobna, kakor nam daje življenje… tako nam kaže moč in svojo veličino. 

Ljudje v hrupu današnjega sveta ne znamo prisluhniti radostim in veličini, da bi zmogli ceniti vodo. Vodo, ki je življenje. Ceniti planet, gozdove, zrak in zemljo, ki nam daje vse kar potrebujemo, vsa bitja in živali, ki letajo po zraku, ki hodijo po zemlji in ki živijo v zemlji. Sonce, dež, mavrico, meglo… Vse je tako samo po sebi umevno. Vse je, ker mora biti, ker »pač tako je«.

Zemlja, voda, sonce, vetrovi vladajo na našem planetu. Mogočni so! Se jim res lahko postavi po robu človek? Je res prav, da se človek obnaša kot da je samo to, kot da je vse neskončno, kot da je ta trenutek vse njegovo? Da lahko omejuje, izsušuje, oblikuje, zaliva, preusmerja in uničuje?

Da, podarjeno mu je,  v celoti, kot raj… da ga zemlja hrani, sonce greje, voda da ga živi… A dano mu je, da vzame kolikor potrebuje, ostalo pa pusti. Z rahlo zadržanostjo, spoštovanjem… kot gost pri polno obloženi mizi. Na obisku smo, pridejo še drugi...

O veliki repi

Se spomni kdo "tavrhov" ;) No, mi smo kot otroci mnogokrat odšli na "tavrh" k babici ali botrci kjer smo pomagali pri raznih opravilih na kmetiji. Spomnim se,kako sva s starejšim bratom delala plane, kateri bo pojedel več buhteljnov, ki jih je babica vedno spekla na dan siliranja koruze (siliranje pomeni, ko se strojno reže koruza in se jo spravlja v silose za krmo živalim.) Buhteljni so napihnjeni kruhki z veeeliko domače slivove marmelade :P Če se dobro spomnim, sem imela siliranje kuruze najraje, najmanj pa pobiranje krompirja. Nekaj časa je bilo sicer še luštno na vseh štirih brskati po zemlji, saj smo včasih našli gnezdo majhnim mišk, včasih si prst namočil v gnil krompir, najraje pa smo iskali različne oblike krompirjev. Od srčkov, dvojčkov in vseh domišljijskih podob, ki jih ustvari narava.  Plačilo... hmmmm se ne spomnim. Gotovo je bilo primerno temu, koliko smo naredili ;) Kakšen tolar za sladoled od botrce, kakšne smokije od babice in čokolado iz Avstrije od dedka ;) A druženje, smeh in igrivost so bili neprecenljivi.

V soboto sem ponovno izkusila en tak čudovit blaten "tavrh". Zemlja je razmočena in že ko si stopil na njivo, so se noge pogrezale in čevlji so kar naenkrat postali težki in veliki. Pulili smo repo :) Odlična telovadba v naravi ;) Taaako veliko repo, ki je jaz še nisem videla. In najboljše je plačilo :) Dobila sem štiri velike košare bele repe, ki bo šla v kisanje, nekaj pa je bomo pohrustali kar sproti. Jaz jo obožujem. Surovo v solati, podušeno kar tako ali v joti, pa »bujto« naravnost iz Goričkega…

Ob tem pa sem se spomnila še na pravljico iz otroštva, O veliki repi :)

Ilustracija Maše Kozjek, O veliki repi, Ruska ljudska pravljica. Vir forke