Barve

Kot otrok sem si jih želela… da bi bilo mnogo odtenkov in da bi bile mehke, z veliko barve, ki bi brez truda šla na papir. In da bi bile zložene v škatli. Taveliki. A takrat so bile tiste najboljše samo v Avstriji in drage. Pa tudi potrebujem ne toliko odtenkov…

Danes, ko sem prejela paket po pošti me je objel nostalgičen spomin. Pa jih imam. Lepo so zložene v škatli… po vrsti. Tooooliko barv in tooooliko odtenkov. Kot življenje. Urejeno, zloženo ravno prav in iz mnogoterih barv sestavlja celoto. Igrivo pisano celoto, ki takrat ko vzameš eno po eno dobi poseben pomen. Z rumeno lahko narišem sonce, z modro neskončno nebo in morje, z rdečo veliko srce, z zeleno polja, travnike in gozd, kjer pomagata rjava in oranžna, da ustvarita pisano jesen. Z vijola narišem jutranjo zarjo, z roza mnogo cvetlic a s srebrno lesketajoče kapljice rose na njih.  Z zlato jutranji žarek svetlobe in z belo plesoče snežinke…

Vse je popolno. Lepo zloženo v celoto in dobi pravi pomen šele takrat, ko radostno opazuješ delček po delček.

Hvala in prosim

Ah ne zahvaljuj se. Je že dobro. Saj ni nič takega. Poznano?  

Meni, mnogokrat. Ljudje smo sposobni dajati. Velikokrat žal, ker se to pač spodobi, ker moramo včasih vrniti kar nam je nekdo dal in ker pravijo, da nas to bogati... Ker ne znamo pravilno dajati tudi nismo zmožni sprejemati. Niti preproste besedice HVALA. Naučeni smo bili skromnosti in ponižnosti. Ko se ti nekdo zahvaljuje in govoriš zgornje besede, v tebi tiho vre samovšečnost in potenciraš izrečene besede. »Oh kako močno se mi zahvaljuje«, med tem, ko ga ti prepričuješ, da to pa res ni nič takega. 

Kaj pa če podariš resnično iz srca? Samo za to, ker želiš podariti. Brez pričakovanja…  potem znaš tudi sprejeti. Sprejeti iskreno besedo hvala. Sprejeti jo v sebi. Samo: "HVALA".

Morda lahko za začetek poskusiš z odgovorom, brez kompliciranja: »Prosim«.  

Z nekaj vaje, sčasoma uspe. Oboje ;)

Češnjevi muffini slajeni s SunStevio

Lepo je imeti dopust na tako čudovit deževen dan in biti na suhem. Zraven vseh opravkov, ki me čakajo, je tudi dan za peko. Seveda zelo primerno ob svetovnem dnevu hrane. Mmmm ko iz pečice zadiši po cimetu in ko ugrizneš v slasten sočen kupček ;) Danes je dan za ustvarjanje in tudi kuhinja je moj ustvarjalni kotiček. Danes bodo jabolčni muffini, saj češenj več ni. Pri peki pa lahko uporabiš katerokoli sadje po okusu in želji.

RECEPT:
180 g pirine polnozrnate moke
100 g ovsene moke
300 g razkoščičenih češenj ali drugega sadja (jabolka, slive, maline...)
1 žlička cimeta
pol skodelice namočenih mandljev (lahko jih zamenjaš š čokolado)
1/2 praška za vzhajanje
malo sode bikarbone
1 jajce
80 ml kokosovega olja
2 dcl riževega ali ovsenega mleka
1 dcl vode ali jabolčnega (višnjevega) soka
1 žličko SunStevie Elite (merica,ki je priložena)

V moko zmešamo pecilni prašek, sodo, cimet in dodamo narezane češnje ter nasekljane mandlje. Premešamo. Posebej v posodi narahlo zmešamo jajce, kokosovo olje, mleko, sok in stevio. Zmešamo obe masi, da se suhe sestavine namočijo in nastane gosta zmes s katero napolnimo vdolbine pomaščenega modela.

Pečemo 25 minut na 180 stopinj. Ko pekač vzamemo iz pečice, pustimo, da muffini počivajo nekaj minut preden jih odstranimo.

Po želji jih lahko po vrhu okrasimo s sadjem ali čokolado...

Urnik prostega časa

Opažam, da želim početi še toliko reči, da se želim naučiti še toliko stvari, da bolj ko se odkrivajo nova obzorja, vedno bolj se pojavljajo želje po novem učenju. Pojavi se vprašanje, kam dati v urnik. Če bi si naredila urnik prostega časa, bi lahko tja stlačila, tiste naj naj ljubše. A pa je to potem še vedno prosti čas ;) Če počnem nekaj kar res rada delam, je to potem prosti čas. Ali pa takrat ko ležim na travniku in gledam v nebo… ja, tisto je res prosti čas.

Imela sem že obdobje, ko sem si želela, da bi bolj zapolnila moj čas. Da bi ga predvsem koristneje uporabila. Moj čas namreč. Zdaj je poln aktivnosti, druženja, odkrivanja novega, učenja, ustvarjanja, nečesa kar še ne vem… Všeč mi je in še vedno lahko odtrgam delček časa. Čisto zame…  .

Pečene koprive

Te hladnejše jesenske dneve, ko se narava počasi odpravlja spat, je treba še kar nekaj postoriti na vrtu. Ja, vrt je moja velika strast in kasneje slast ;)

Pobrati je treba zrel fižol, spravila sem še drugo rundo korenčka, katerega polovico so si privoščile poljske miške. Je že moral biti res slasten. Ostala je še rdeča pesa, ki jo svežo najraje sočim ali pa pohrustam kar tako, narezano na koščke. Nekaj je bo seveda šlo še v kozarce. Hrustam pa tudi že repo.  Ob vsem tem, pa na robu vrta rastejo tudi koprive. Tiste čisto prave - ki pečejo. Včasih jih pripravim v juhi, kakšen list ali dva dodam v sok, obvezno jih posušim za čaj in za zimsko dodajanje k juham ali solati. Nadrobljene minerale ;) po vrhu, kot začimba.

Najraje imam pa pečene, na čisto moj način.

Recept za pečene koprive

Za 4 osebe potrebujemo:

500 g zmletih, dušenih kopriv

4-5 dcl  riževega mleka

3-4 jajce

1 žlico polnozrnate pirine moke

2 stroka česna

Sol, poper

Pri koprivah, prav tako kot pri špinači potrebujemo veliko količino svežih delov rastline, saj le ta pri kuhanju močno upade.  Koprive na hitro operemo v hladni vodi. Na štedilniku zavremo majhno količino vode, ravno toliko, da je pokrito dno posode. Ko voda vre, dodamo koprive, ter jih v pokriti posodi dušimo nekaj minut, da se sesedejo. Vmes jih premešamo. Tekočine v kateri so se kuhale, ne odlivamo, ampak jo uporabimo v jedi.

Zmeljemo jih s paličnim mešalnikom, dodamo mleko, jajca, moko, sol, poper, ter na kokosovi maščobi prepražen strt česen. Vlijemo v dobro ogret pomaščen pekač in pečemo približno 45 minut v pečici na 190°C, oz. da na vrhu nastane nežna skorjica.

Kuhamo z veseljem in radostjo, tako pa dodamo jedi poleg vseh vitaminov in mineralov še veliko vitamina L ;)

Piramide, jesen in novi začetki

Piramide v Bosni… ja, sliši se neverjetno. Tudi meni se je. Ker sem obiskala Egipt in so tam bile najmogočnejše in z največjimi kamni in sploh... Zdi se neverjetno, ko so nam povedali, da so jih gradili 22 let. Da najtežji kamni tehtajo tudi 21 ton in da so jih pripeljali iz oddaljenega južnega dela Egipta.

        Plato Giza, Cairo 2009

In potem se v Ljubljani znajde človek, ki trdi, da je največja v Bosni, v Visokem. In da piramide v Egiptu, ljudje z takratnim orodjem, znanjem in po teoriji ki nam jo podajajo niso mogli izgraditi. Da bi z današnjo tehnologijo piramidne bloke izrezovali 80 let. Oni bi pa naj z bakrenimi pilami, ki tiste kamne le popraskajo izdelali ogromne kamnite bloke. Na vsaki 2 uri en nekaj tonski blok, samo za oblikovanje… kje je še "sestavljanje piramide". Znanstveniki so naredili poizkus in po takratni teoriji izdelali splav, ter nanj postavili več tonski kamen… potonila sta – oba.

Tako je človek, dr. Semir Osmanagič potonil tudi del moje teorije in prepričanja. V meni je zbudil željo da začnem na novo. Na novo, mojo pot lastnega raziskovanja. In smo šli v Bosno…

Bili so jesenski dnevi, ki zame vedno prestavljajo vonj po novem.. včasih po knjigah in zvezkih, novih krajih, novih teorijah... a letos po novem ustvarjanju in učenju na drugačen način. Pa seveda po novem blogu. Da bo vse na kupu ;) Od fotografiranja, ustvarjanja, receptov in še česa kar me preseneti.

Ja, spremenilo je mojo pot. Hvaležna sem.

       Visoko, Bosna, 2011