Hvala in prosim

Ah ne zahvaljuj se. Je že dobro. Saj ni nič takega. Poznano?  

Meni, mnogokrat. Ljudje smo sposobni dajati. Velikokrat žal, ker se to pač spodobi, ker moramo včasih vrniti kar nam je nekdo dal in ker pravijo, da nas to bogati... Ker ne znamo pravilno dajati tudi nismo zmožni sprejemati. Niti preproste besedice HVALA. Naučeni smo bili skromnosti in ponižnosti. Ko se ti nekdo zahvaljuje in govoriš zgornje besede, v tebi tiho vre samovšečnost in potenciraš izrečene besede. »Oh kako močno se mi zahvaljuje«, med tem, ko ga ti prepričuješ, da to pa res ni nič takega. 

Kaj pa če podariš resnično iz srca? Samo za to, ker želiš podariti. Brez pričakovanja…  potem znaš tudi sprejeti. Sprejeti iskreno besedo hvala. Sprejeti jo v sebi. Samo: "HVALA".

Morda lahko za začetek poskusiš z odgovorom, brez kompliciranja: »Prosim«.  

Z nekaj vaje, sčasoma uspe. Oboje ;)