Metina torta

Pogledam seznam in mimo skoraj cel november brez objave. Kje naj začnem... 

Že vem! Osredotočila se bom na zaključek poplavnega novembra, prehlada, retrogradnega Merkurja, pa luninega mrka, pa demonstracij, pa nekih koncev, oz novih začetkov  :)

Neverjetno toplo vreme konec novembra, ponuja prednost, da lahko na vrtu še zmeraj obiram sveža zelišča. Zrasel je velik grm melise, ki mi jo je spomladi podarila prijateljica Andreja. Andreja hvala za dragoceno drobno koreninico. Sedaj sem bogatejša za kar nekaj lončkov posušene za čaj, pripravila pa sem tudi slastno presno, metino torto - že večkrat in ta vikend sem moje najdražje ponovno razvajala z njo - seveda tudi sebe ;)

Moja sicer nikoli ni tako lepa, kot tale njihova original na sliki, a dvomim, da je zaradi tega kaj manj okusna ;) Nisem se še dovolj potrudila, da bi v mešalniku res na fino zmiksala indijske oreščke. Naslednjič bom poskušala suhe zmleti v kavnem mlinčku ter jih potem namočiti, da bo res fina krema.

Original recept, je na strani Ekologičen, link TUKAJ! Prirediš malo po svoje, po potrebi ;)

Torta - brez cukra, moke, mleka... Samo slastna, osvežujoča, posebna in zdrava :)

Gostje na planetu Zemlja

Želim vse dobro ljudem na poplavljenih območjih in ljudem, ki so jim v pomoč...
Kakor je voda čarobna, kakor nam daje življenje… tako nam kaže moč in svojo veličino. 

Ljudje v hrupu današnjega sveta ne znamo prisluhniti radostim in veličini, da bi zmogli ceniti vodo. Vodo, ki je življenje. Ceniti planet, gozdove, zrak in zemljo, ki nam daje vse kar potrebujemo, vsa bitja in živali, ki letajo po zraku, ki hodijo po zemlji in ki živijo v zemlji. Sonce, dež, mavrico, meglo… Vse je tako samo po sebi umevno. Vse je, ker mora biti, ker »pač tako je«.

Zemlja, voda, sonce, vetrovi vladajo na našem planetu. Mogočni so! Se jim res lahko postavi po robu človek? Je res prav, da se človek obnaša kot da je samo to, kot da je vse neskončno, kot da je ta trenutek vse njegovo? Da lahko omejuje, izsušuje, oblikuje, zaliva, preusmerja in uničuje?

Da, podarjeno mu je,  v celoti, kot raj… da ga zemlja hrani, sonce greje, voda da ga živi… A dano mu je, da vzame kolikor potrebuje, ostalo pa pusti. Z rahlo zadržanostjo, spoštovanjem… kot gost pri polno obloženi mizi. Na obisku smo, pridejo še drugi...

O veliki repi

Se spomni kdo "tavrhov" ;) No, mi smo kot otroci mnogokrat odšli na "tavrh" k babici ali botrci kjer smo pomagali pri raznih opravilih na kmetiji. Spomnim se,kako sva s starejšim bratom delala plane, kateri bo pojedel več buhteljnov, ki jih je babica vedno spekla na dan siliranja koruze (siliranje pomeni, ko se strojno reže koruza in se jo spravlja v silose za krmo živalim.) Buhteljni so napihnjeni kruhki z veeeliko domače slivove marmelade :P Če se dobro spomnim, sem imela siliranje kuruze najraje, najmanj pa pobiranje krompirja. Nekaj časa je bilo sicer še luštno na vseh štirih brskati po zemlji, saj smo včasih našli gnezdo majhnim mišk, včasih si prst namočil v gnil krompir, najraje pa smo iskali različne oblike krompirjev. Od srčkov, dvojčkov in vseh domišljijskih podob, ki jih ustvari narava.  Plačilo... hmmmm se ne spomnim. Gotovo je bilo primerno temu, koliko smo naredili ;) Kakšen tolar za sladoled od botrce, kakšne smokije od babice in čokolado iz Avstrije od dedka ;) A druženje, smeh in igrivost so bili neprecenljivi.

V soboto sem ponovno izkusila en tak čudovit blaten "tavrh". Zemlja je razmočena in že ko si stopil na njivo, so se noge pogrezale in čevlji so kar naenkrat postali težki in veliki. Pulili smo repo :) Odlična telovadba v naravi ;) Taaako veliko repo, ki je jaz še nisem videla. In najboljše je plačilo :) Dobila sem štiri velike košare bele repe, ki bo šla v kisanje, nekaj pa je bomo pohrustali kar sproti. Jaz jo obožujem. Surovo v solati, podušeno kar tako ali v joti, pa »bujto« naravnost iz Goričkega…

Ob tem pa sem se spomnila še na pravljico iz otroštva, O veliki repi :)

Ilustracija Maše Kozjek, O veliki repi, Ruska ljudska pravljica. Vir forke

Barve

Kot otrok sem si jih želela… da bi bilo mnogo odtenkov in da bi bile mehke, z veliko barve, ki bi brez truda šla na papir. In da bi bile zložene v škatli. Taveliki. A takrat so bile tiste najboljše samo v Avstriji in drage. Pa tudi potrebujem ne toliko odtenkov…

Danes, ko sem prejela paket po pošti me je objel nostalgičen spomin. Pa jih imam. Lepo so zložene v škatli… po vrsti. Tooooliko barv in tooooliko odtenkov. Kot življenje. Urejeno, zloženo ravno prav in iz mnogoterih barv sestavlja celoto. Igrivo pisano celoto, ki takrat ko vzameš eno po eno dobi poseben pomen. Z rumeno lahko narišem sonce, z modro neskončno nebo in morje, z rdečo veliko srce, z zeleno polja, travnike in gozd, kjer pomagata rjava in oranžna, da ustvarita pisano jesen. Z vijola narišem jutranjo zarjo, z roza mnogo cvetlic a s srebrno lesketajoče kapljice rose na njih.  Z zlato jutranji žarek svetlobe in z belo plesoče snežinke…

Vse je popolno. Lepo zloženo v celoto in dobi pravi pomen šele takrat, ko radostno opazuješ delček po delček.

Hvala in prosim

Ah ne zahvaljuj se. Je že dobro. Saj ni nič takega. Poznano?  

Meni, mnogokrat. Ljudje smo sposobni dajati. Velikokrat žal, ker se to pač spodobi, ker moramo včasih vrniti kar nam je nekdo dal in ker pravijo, da nas to bogati... Ker ne znamo pravilno dajati tudi nismo zmožni sprejemati. Niti preproste besedice HVALA. Naučeni smo bili skromnosti in ponižnosti. Ko se ti nekdo zahvaljuje in govoriš zgornje besede, v tebi tiho vre samovšečnost in potenciraš izrečene besede. »Oh kako močno se mi zahvaljuje«, med tem, ko ga ti prepričuješ, da to pa res ni nič takega. 

Kaj pa če podariš resnično iz srca? Samo za to, ker želiš podariti. Brez pričakovanja…  potem znaš tudi sprejeti. Sprejeti iskreno besedo hvala. Sprejeti jo v sebi. Samo: "HVALA".

Morda lahko za začetek poskusiš z odgovorom, brez kompliciranja: »Prosim«.  

Z nekaj vaje, sčasoma uspe. Oboje ;)

Češnjevi muffini slajeni s SunStevio

Lepo je imeti dopust na tako čudovit deževen dan in biti na suhem. Zraven vseh opravkov, ki me čakajo, je tudi dan za peko. Seveda zelo primerno ob svetovnem dnevu hrane. Mmmm ko iz pečice zadiši po cimetu in ko ugrizneš v slasten sočen kupček ;) Danes je dan za ustvarjanje in tudi kuhinja je moj ustvarjalni kotiček. Danes bodo jabolčni muffini, saj češenj več ni. Pri peki pa lahko uporabiš katerokoli sadje po okusu in želji.

RECEPT:
180 g pirine polnozrnate moke
100 g ovsene moke
300 g razkoščičenih češenj ali drugega sadja (jabolka, slive, maline...)
1 žlička cimeta
pol skodelice namočenih mandljev (lahko jih zamenjaš š čokolado)
1/2 praška za vzhajanje
malo sode bikarbone
1 jajce
80 ml kokosovega olja
2 dcl riževega ali ovsenega mleka
1 dcl vode ali jabolčnega (višnjevega) soka
1 žličko SunStevie Elite (merica,ki je priložena)

V moko zmešamo pecilni prašek, sodo, cimet in dodamo narezane češnje ter nasekljane mandlje. Premešamo. Posebej v posodi narahlo zmešamo jajce, kokosovo olje, mleko, sok in stevio. Zmešamo obe masi, da se suhe sestavine namočijo in nastane gosta zmes s katero napolnimo vdolbine pomaščenega modela.

Pečemo 25 minut na 180 stopinj. Ko pekač vzamemo iz pečice, pustimo, da muffini počivajo nekaj minut preden jih odstranimo.

Po želji jih lahko po vrhu okrasimo s sadjem ali čokolado...

Urnik prostega časa

Opažam, da želim početi še toliko reči, da se želim naučiti še toliko stvari, da bolj ko se odkrivajo nova obzorja, vedno bolj se pojavljajo želje po novem učenju. Pojavi se vprašanje, kam dati v urnik. Če bi si naredila urnik prostega časa, bi lahko tja stlačila, tiste naj naj ljubše. A pa je to potem še vedno prosti čas ;) Če počnem nekaj kar res rada delam, je to potem prosti čas. Ali pa takrat ko ležim na travniku in gledam v nebo… ja, tisto je res prosti čas.

Imela sem že obdobje, ko sem si želela, da bi bolj zapolnila moj čas. Da bi ga predvsem koristneje uporabila. Moj čas namreč. Zdaj je poln aktivnosti, druženja, odkrivanja novega, učenja, ustvarjanja, nečesa kar še ne vem… Všeč mi je in še vedno lahko odtrgam delček časa. Čisto zame…  .