Tvoje leto

Vsako leto je posebno, vsako leto je zaključek in vsako novo leto je začetek novega. Koliko in kako vse skupaj čutimo, je popolnoma odvisno od nas. Fino a ne?  Fino je tudi to, da ni treba vedno čakati na zaključek koledarja, to lahko storimo kadarkoli. A zdi se, da je v teh dneh lažje.

Kakšno si narediš, takšno imaš in takšno bo. Od mene je odvisno. Sama ta prehod zaradi vsega in neke celote, ki jo tokrat zmorem videti bolje to posebej čutim in doživljam. Morda, ker sem se tako odločila.

Da, pripravljena sem. Odlagam staro in z radostjo sprejemam vse kar prihaja.

Naj bo tudi tvoje leto igrivo, pisano in barvito. Naj bo resnično tvoje :)

Mavrični svet gumbkov - didaktična igra za vso družino

Trenutek v krogu najdražjih, igrivost, domišljija, barve, smeh, veselje, radost in objemi. To so stvari, ki so me vodile pri nastajanju didaktične igrice Mavrični svet gumbkov. Gre za unikatne komplete, ki vsebuje 230 ročno izdelanih gumbkov iz fimo mase. Komplet vsebuje nekaj vzorcev in barv iz narave, nekaj pa kar tako - iz domišljije ;) 

Kako je nastala ideja? Kar tako "na ključ". Gumbke sem vedno oboževala in v želji po ustvarjanju so nastali. Prijateljica, ki šiva punčke, jim je dala pomen, ko jih je prišila na njihov plašček. In potem je njena domišljija zlagala gumbke in padla je ideja. In ta ideja je sprožila nove ideje :)

Mavričnim gumbkom, ki so pakirani v ročno zašiti vrečici, speti z leseno ščipalko, da nam barve ne pobegnejo, so priložena še navodila za 5 didaktičnih iger. Igre so zasnovane tako, da spodbujajo domišljijo, kreativnost, medsebojno pozornost in razgibavanje. Ja, sliši se neverjetno. Ampak če namesto zmagovalca dobimo nekoga ki dobi objem od vseh in če mora tisti, ki najprej zapravi vse gumbke delati počepe, vam zagotavljam, da je vreča polna smeha tudi za nas, malo večje otroke :)

Na voljo v trgovinici Jasmininega Ateljeja :)

Testiranje mavričnih gumbkov

Lani, se je pri ustvarjanju gumbkov porodila mavrična ideja. Posebno barvo k temu je dodala tudi Eko Vila. Meni draga prijateljica, kajti njena energija je tako eko in mavrična da zmore marsikaj. Pomaga si tudi z vilinskim prahom, ki pa je okužil še mene in zgodi se, da domišljija nima meja :)

Tako je beseda rodila idejo in ideja se je realizirala. Najprej so bile kocke barvne mase. Potem so nastali gumbki, potem so se gumbki zlagali, mešali, skrivali, vrteli... in nastalo je še nekaj. Nekaj za pisan otroški svet domišljije.

Pridni pomočniki so moje ideje testirali, oblikovali in izklesali. Hvala vam!

Več pa kmalu :)

Medenjaki po moje iz pirine moke

Praznični čas, december in tukaj ne sme manjkati cimet, pomaranče in seveda medenjaki. Da pa bodo res po moje, morajo biti brez sladkorja in seveda iz pirine moke. Spodaj vam ponujam ravno takšne :)

Sestavine:

6 žlič medu

2 jajci

1,5 čajne žličke sode bikarbone

5 g mletega cimeta

5 g mletih klinčkov

0,5 žlice ruma

malo naribanega ingverjevega korena

2 žlici pomarančnega soka

15 dag SunStevie (SugarSweet)

Vse sestavine premešamo in pustimo na toplem stati skozi noč.

Drugi dan k masi dodamo:

15 dag mletih mandljev (lahko so tudi lešniki, orehi)

30 dag pirine polnozrnate moke

10 dag ržene moke

Testo zgnetemo in iz njega oblikujemo kroglice. Lahko ga razvaljamo in izrežemo modelčke.

Pečemo jih 10 minut pri temperaturi 180°C. Ko jih vzamemo iz pečice, jih damo v odprto posodo za piškote ter jih pokrijemo s krpo.

Sama sem jih po vrhu namočila še v presno čokolado :)

"Kdor hoče videti, mora gledati s srcem"

Včasih se odpravim k bližnjemu jezeru. Mnogokrat sem že bila tam, a so dnevi ko je ta kraj nekaj posebnega. So dnevi, ko se zdi, da se prikažejo nove slike. Že res da se spreminja vreme, iz jeseni preide v zimo a tisti pravi pomen dajemo mi. Kako stvari vidimo. Že Mali Princ je dejal nekako takole.. »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem, bistvo je očem nevidno.«

Danes je bil zagotovo eden tistih dni, ko te narava »prisili« da odložiš svoj nahrbtnik in preprosto si…

Z vami delim nekaj utrinkov iz Trojiškega jezera.

Snežaki iz lesenih perlic

Ni sicer zapadel čisto prvi sneg letošnjo zimo, je bil pa tista nedelja... hladen dan na toplem, ko skozi okno gledaš kako padajo snežinke... brez obveznosti brez želja, v odlični družbi barv, vrvic, z lesenimi perlami in čopiči. Če dodam še malo bleščic, lahko ustvarim snežake ;) Na toplem :)

In se je začelo. Z akrilnimi barvami, sem pobarvala lesene kroglice, posula z bleščicami, narisala nasmeh , dodala še trakec in snežaki so pripravljeni, da počakajo na svojo smrekco :)

Metina torta

Pogledam seznam in mimo skoraj cel november brez objave. Kje naj začnem... 

Že vem! Osredotočila se bom na zaključek poplavnega novembra, prehlada, retrogradnega Merkurja, pa luninega mrka, pa demonstracij, pa nekih koncev, oz novih začetkov  :)

Neverjetno toplo vreme konec novembra, ponuja prednost, da lahko na vrtu še zmeraj obiram sveža zelišča. Zrasel je velik grm melise, ki mi jo je spomladi podarila prijateljica Andreja. Andreja hvala za dragoceno drobno koreninico. Sedaj sem bogatejša za kar nekaj lončkov posušene za čaj, pripravila pa sem tudi slastno presno, metino torto - že večkrat in ta vikend sem moje najdražje ponovno razvajala z njo - seveda tudi sebe ;)

Moja sicer nikoli ni tako lepa, kot tale njihova original na sliki, a dvomim, da je zaradi tega kaj manj okusna ;) Nisem se še dovolj potrudila, da bi v mešalniku res na fino zmiksala indijske oreščke. Naslednjič bom poskušala suhe zmleti v kavnem mlinčku ter jih potem namočiti, da bo res fina krema.

Original recept, je na strani Ekologičen, link TUKAJ! Prirediš malo po svoje, po potrebi ;)

Torta - brez cukra, moke, mleka... Samo slastna, osvežujoča, posebna in zdrava :)

Gostje na planetu Zemlja

Želim vse dobro ljudem na poplavljenih območjih in ljudem, ki so jim v pomoč...
Kakor je voda čarobna, kakor nam daje življenje… tako nam kaže moč in svojo veličino. 

Ljudje v hrupu današnjega sveta ne znamo prisluhniti radostim in veličini, da bi zmogli ceniti vodo. Vodo, ki je življenje. Ceniti planet, gozdove, zrak in zemljo, ki nam daje vse kar potrebujemo, vsa bitja in živali, ki letajo po zraku, ki hodijo po zemlji in ki živijo v zemlji. Sonce, dež, mavrico, meglo… Vse je tako samo po sebi umevno. Vse je, ker mora biti, ker »pač tako je«.

Zemlja, voda, sonce, vetrovi vladajo na našem planetu. Mogočni so! Se jim res lahko postavi po robu človek? Je res prav, da se človek obnaša kot da je samo to, kot da je vse neskončno, kot da je ta trenutek vse njegovo? Da lahko omejuje, izsušuje, oblikuje, zaliva, preusmerja in uničuje?

Da, podarjeno mu je,  v celoti, kot raj… da ga zemlja hrani, sonce greje, voda da ga živi… A dano mu je, da vzame kolikor potrebuje, ostalo pa pusti. Z rahlo zadržanostjo, spoštovanjem… kot gost pri polno obloženi mizi. Na obisku smo, pridejo še drugi...

O veliki repi

Se spomni kdo "tavrhov" ;) No, mi smo kot otroci mnogokrat odšli na "tavrh" k babici ali botrci kjer smo pomagali pri raznih opravilih na kmetiji. Spomnim se,kako sva s starejšim bratom delala plane, kateri bo pojedel več buhteljnov, ki jih je babica vedno spekla na dan siliranja koruze (siliranje pomeni, ko se strojno reže koruza in se jo spravlja v silose za krmo živalim.) Buhteljni so napihnjeni kruhki z veeeliko domače slivove marmelade :P Če se dobro spomnim, sem imela siliranje kuruze najraje, najmanj pa pobiranje krompirja. Nekaj časa je bilo sicer še luštno na vseh štirih brskati po zemlji, saj smo včasih našli gnezdo majhnim mišk, včasih si prst namočil v gnil krompir, najraje pa smo iskali različne oblike krompirjev. Od srčkov, dvojčkov in vseh domišljijskih podob, ki jih ustvari narava.  Plačilo... hmmmm se ne spomnim. Gotovo je bilo primerno temu, koliko smo naredili ;) Kakšen tolar za sladoled od botrce, kakšne smokije od babice in čokolado iz Avstrije od dedka ;) A druženje, smeh in igrivost so bili neprecenljivi.

V soboto sem ponovno izkusila en tak čudovit blaten "tavrh". Zemlja je razmočena in že ko si stopil na njivo, so se noge pogrezale in čevlji so kar naenkrat postali težki in veliki. Pulili smo repo :) Odlična telovadba v naravi ;) Taaako veliko repo, ki je jaz še nisem videla. In najboljše je plačilo :) Dobila sem štiri velike košare bele repe, ki bo šla v kisanje, nekaj pa je bomo pohrustali kar sproti. Jaz jo obožujem. Surovo v solati, podušeno kar tako ali v joti, pa »bujto« naravnost iz Goričkega…

Ob tem pa sem se spomnila še na pravljico iz otroštva, O veliki repi :)

Ilustracija Maše Kozjek, O veliki repi, Ruska ljudska pravljica. Vir forke

Barve

Kot otrok sem si jih želela… da bi bilo mnogo odtenkov in da bi bile mehke, z veliko barve, ki bi brez truda šla na papir. In da bi bile zložene v škatli. Taveliki. A takrat so bile tiste najboljše samo v Avstriji in drage. Pa tudi potrebujem ne toliko odtenkov…

Danes, ko sem prejela paket po pošti me je objel nostalgičen spomin. Pa jih imam. Lepo so zložene v škatli… po vrsti. Tooooliko barv in tooooliko odtenkov. Kot življenje. Urejeno, zloženo ravno prav in iz mnogoterih barv sestavlja celoto. Igrivo pisano celoto, ki takrat ko vzameš eno po eno dobi poseben pomen. Z rumeno lahko narišem sonce, z modro neskončno nebo in morje, z rdečo veliko srce, z zeleno polja, travnike in gozd, kjer pomagata rjava in oranžna, da ustvarita pisano jesen. Z vijola narišem jutranjo zarjo, z roza mnogo cvetlic a s srebrno lesketajoče kapljice rose na njih.  Z zlato jutranji žarek svetlobe in z belo plesoče snežinke…

Vse je popolno. Lepo zloženo v celoto in dobi pravi pomen šele takrat, ko radostno opazuješ delček po delček.

Hvala in prosim

Ah ne zahvaljuj se. Je že dobro. Saj ni nič takega. Poznano?  

Meni, mnogokrat. Ljudje smo sposobni dajati. Velikokrat žal, ker se to pač spodobi, ker moramo včasih vrniti kar nam je nekdo dal in ker pravijo, da nas to bogati... Ker ne znamo pravilno dajati tudi nismo zmožni sprejemati. Niti preproste besedice HVALA. Naučeni smo bili skromnosti in ponižnosti. Ko se ti nekdo zahvaljuje in govoriš zgornje besede, v tebi tiho vre samovšečnost in potenciraš izrečene besede. »Oh kako močno se mi zahvaljuje«, med tem, ko ga ti prepričuješ, da to pa res ni nič takega. 

Kaj pa če podariš resnično iz srca? Samo za to, ker želiš podariti. Brez pričakovanja…  potem znaš tudi sprejeti. Sprejeti iskreno besedo hvala. Sprejeti jo v sebi. Samo: "HVALA".

Morda lahko za začetek poskusiš z odgovorom, brez kompliciranja: »Prosim«.  

Z nekaj vaje, sčasoma uspe. Oboje ;)

Češnjevi muffini slajeni s SunStevio

Lepo je imeti dopust na tako čudovit deževen dan in biti na suhem. Zraven vseh opravkov, ki me čakajo, je tudi dan za peko. Seveda zelo primerno ob svetovnem dnevu hrane. Mmmm ko iz pečice zadiši po cimetu in ko ugrizneš v slasten sočen kupček ;) Danes je dan za ustvarjanje in tudi kuhinja je moj ustvarjalni kotiček. Danes bodo jabolčni muffini, saj češenj več ni. Pri peki pa lahko uporabiš katerokoli sadje po okusu in želji.

RECEPT:
180 g pirine polnozrnate moke
100 g ovsene moke
300 g razkoščičenih češenj ali drugega sadja (jabolka, slive, maline...)
1 žlička cimeta
pol skodelice namočenih mandljev (lahko jih zamenjaš š čokolado)
1/2 praška za vzhajanje
malo sode bikarbone
1 jajce
80 ml kokosovega olja
2 dcl riževega ali ovsenega mleka
1 dcl vode ali jabolčnega (višnjevega) soka
1 žličko SunStevie Elite (merica,ki je priložena)

V moko zmešamo pecilni prašek, sodo, cimet in dodamo narezane češnje ter nasekljane mandlje. Premešamo. Posebej v posodi narahlo zmešamo jajce, kokosovo olje, mleko, sok in stevio. Zmešamo obe masi, da se suhe sestavine namočijo in nastane gosta zmes s katero napolnimo vdolbine pomaščenega modela.

Pečemo 25 minut na 180 stopinj. Ko pekač vzamemo iz pečice, pustimo, da muffini počivajo nekaj minut preden jih odstranimo.

Po želji jih lahko po vrhu okrasimo s sadjem ali čokolado...

Urnik prostega časa

Opažam, da želim početi še toliko reči, da se želim naučiti še toliko stvari, da bolj ko se odkrivajo nova obzorja, vedno bolj se pojavljajo želje po novem učenju. Pojavi se vprašanje, kam dati v urnik. Če bi si naredila urnik prostega časa, bi lahko tja stlačila, tiste naj naj ljubše. A pa je to potem še vedno prosti čas ;) Če počnem nekaj kar res rada delam, je to potem prosti čas. Ali pa takrat ko ležim na travniku in gledam v nebo… ja, tisto je res prosti čas.

Imela sem že obdobje, ko sem si želela, da bi bolj zapolnila moj čas. Da bi ga predvsem koristneje uporabila. Moj čas namreč. Zdaj je poln aktivnosti, druženja, odkrivanja novega, učenja, ustvarjanja, nečesa kar še ne vem… Všeč mi je in še vedno lahko odtrgam delček časa. Čisto zame…  .

Pečene koprive

Te hladnejše jesenske dneve, ko se narava počasi odpravlja spat, je treba še kar nekaj postoriti na vrtu. Ja, vrt je moja velika strast in kasneje slast ;)

Pobrati je treba zrel fižol, spravila sem še drugo rundo korenčka, katerega polovico so si privoščile poljske miške. Je že moral biti res slasten. Ostala je še rdeča pesa, ki jo svežo najraje sočim ali pa pohrustam kar tako, narezano na koščke. Nekaj je bo seveda šlo še v kozarce. Hrustam pa tudi že repo.  Ob vsem tem, pa na robu vrta rastejo tudi koprive. Tiste čisto prave - ki pečejo. Včasih jih pripravim v juhi, kakšen list ali dva dodam v sok, obvezno jih posušim za čaj in za zimsko dodajanje k juham ali solati. Nadrobljene minerale ;) po vrhu, kot začimba.

Najraje imam pa pečene, na čisto moj način.

Recept za pečene koprive

Za 4 osebe potrebujemo:

500 g zmletih, dušenih kopriv

4-5 dcl  riževega mleka

3-4 jajce

1 žlico polnozrnate pirine moke

2 stroka česna

Sol, poper

Pri koprivah, prav tako kot pri špinači potrebujemo veliko količino svežih delov rastline, saj le ta pri kuhanju močno upade.  Koprive na hitro operemo v hladni vodi. Na štedilniku zavremo majhno količino vode, ravno toliko, da je pokrito dno posode. Ko voda vre, dodamo koprive, ter jih v pokriti posodi dušimo nekaj minut, da se sesedejo. Vmes jih premešamo. Tekočine v kateri so se kuhale, ne odlivamo, ampak jo uporabimo v jedi.

Zmeljemo jih s paličnim mešalnikom, dodamo mleko, jajca, moko, sol, poper, ter na kokosovi maščobi prepražen strt česen. Vlijemo v dobro ogret pomaščen pekač in pečemo približno 45 minut v pečici na 190°C, oz. da na vrhu nastane nežna skorjica.

Kuhamo z veseljem in radostjo, tako pa dodamo jedi poleg vseh vitaminov in mineralov še veliko vitamina L ;)

Piramide, jesen in novi začetki

Piramide v Bosni… ja, sliši se neverjetno. Tudi meni se je. Ker sem obiskala Egipt in so tam bile najmogočnejše in z največjimi kamni in sploh... Zdi se neverjetno, ko so nam povedali, da so jih gradili 22 let. Da najtežji kamni tehtajo tudi 21 ton in da so jih pripeljali iz oddaljenega južnega dela Egipta.

        Plato Giza, Cairo 2009

In potem se v Ljubljani znajde človek, ki trdi, da je največja v Bosni, v Visokem. In da piramide v Egiptu, ljudje z takratnim orodjem, znanjem in po teoriji ki nam jo podajajo niso mogli izgraditi. Da bi z današnjo tehnologijo piramidne bloke izrezovali 80 let. Oni bi pa naj z bakrenimi pilami, ki tiste kamne le popraskajo izdelali ogromne kamnite bloke. Na vsaki 2 uri en nekaj tonski blok, samo za oblikovanje… kje je še "sestavljanje piramide". Znanstveniki so naredili poizkus in po takratni teoriji izdelali splav, ter nanj postavili več tonski kamen… potonila sta – oba.

Tako je človek, dr. Semir Osmanagič potonil tudi del moje teorije in prepričanja. V meni je zbudil željo da začnem na novo. Na novo, mojo pot lastnega raziskovanja. In smo šli v Bosno…

Bili so jesenski dnevi, ki zame vedno prestavljajo vonj po novem.. včasih po knjigah in zvezkih, novih krajih, novih teorijah... a letos po novem ustvarjanju in učenju na drugačen način. Pa seveda po novem blogu. Da bo vse na kupu ;) Od fotografiranja, ustvarjanja, receptov in še česa kar me preseneti.

Ja, spremenilo je mojo pot. Hvaležna sem.

       Visoko, Bosna, 2011